Učili so me, da sledim svojim občutkom in da razmišljam s srcem in ne z glavo. Toda vztrajno sem izbirala “napačne” poti, se prepirala s celim svetom, s seboj, se poniževala in ranila vedno znova in znova. Imela sem “prekletstvo,” saj sem bila samo korak pred breznom, ki me je skoraj potegnil v surovost, izdaje, laži in prevare. Nisem mogla dojeti, da svet deluje le tako. Zato sem želela dvigniti glas dobrote, da ljudje dojamejo, da dobrota ni norost in da je ljubezen edina pomembna v tej sivini, kjer nihče ne diha s polnimi pljuči. V življenju pridejo trenutki, ko izgubimo ljudi, ki jih imamo radi, ko izgubimo sebe – zavestno ali nezavestno, nepotrebno in potrebno. Nekaterih izgub nikoli ne pozabiš, čeprav vemo, da so se morale zgoditi. Velikokrat nastane na tem mestu velika praznina, ampak jo vedno zapolnijo drugi ljudje, ko pride za to pravi čas. Zgodi se, da te ljudje izigrajo, izdajo in ranijo. No, na koncu pridejo takšni, ki še posipajo sol na to rano. Vsaka naslednja izdaja ne boli več, ampak te samo ohromi.
Velikokrat sem odnehala, se predala in osamila od vsega sveta. Koliko krat sem samo padla in se zlomila … Bila sem utrujena od življenja in od teh sanj, v katerih sem prespala svoje življenje. Spraševala sem se: “Kdo je pisec tega scenarija? Kdo si je izmislil ta pravila? Zakaj sem sploh sprejela vlogo, ki ni moja?” Vendar je prišel dan, ko sem se zbudila in zavestno spoznala, da lahko sama odločam o dogodkih v svojem življenju. Do takrat je bilo moje življenje samo igra v globokih sanjah – igra, ki so mi jo naložili drugi in sem samo nezavedno sodelovala.
In ti? Ti si vse to samo nemočno opazoval, saj ti nisem dovolila, da bi mi pomagal. Vem, da mi nisi mogel, ker si nisem želela niti sama. Vem, da si trpel, ko si me gledal zlomljeno, razočarano nad življenjem in izgubljeno v lastnih sanjah. Neštetokrat sem odnehala, dvignila roke od življenja, od naju – toda ti NIKOLI! Potrpežljivo si čakal, da se zbudim iz te more, ko me boš objel in pokazal, da nikoli nisi obupal nad mano in da si vedno verjel vame.
Ni človeka, ki v življenju ne bi šel skozi pekel, in vse to vpliva na odnose ljudi okoli nas. Partner je tisti človek, ki bi te moral razumeti, ki bi moral biti tvoja opora, ki bi moral biti tvoje noge, ko ne moreš hoditi. Pogosto vidim dva človeka, ki sta se nekoč zelo ljubila, toda ko se enemu izmed njiju podre svet – izgubi tudi podporo partnerja. Kdo sploh potrebuje partnerja, ki te zapusti v najtežjih trenutkih? Kakšen izgovor sploh lahko uporabi za takšno dejanje? To je velika preizkušnja, da spoznamo, koga imamo ob sebi in kako se lahko zanesemo nanj. Moja izkušnja mi je pokazala, da naju je vsaka težka situacija še bolj povezala – postala sva še močnejša – močnejša od vsega. Dojela sem, da ljubezen ni ednina, ampak dvojina. To ni bila moja bitka, ampak NAJINA bitka.
Ljubezen je najlepši občutek na svetu – čustvo, ki poganja in združuje. Če nimate ob sebi partnerja, za katerega niste prepričani, da je pravi ali preprosto čutite nezadovoljstvo, razmislite o tem ali ste na pravi poti. Partner, ki vas resnično ljubi, bo za vas šel skozi največjo nevihto, samo da bi prišel do vas. Točno bo vedel, da imata nekaj neverjetnega in posebnega. Znal bo ceniti, da vas ima v svojem življenju in znal vas bo varovati in ščititi kot nihče do sedaj. Za vas se bo boril z vsemi močmi in šel bo skozi pekel, samo da bi ostal za vedno z vami. In predvsem – nikoli ne bo odnehal ali obupal nad vami.

Snežana Tea Novoselnik