Če niste prebrali ali zasledili je to to 😉
“Čeprav morda 55-letnega Enesa Hodžića ne poznate osebno, pa skoraj zagotovo poznate njegov glas oziroma glasbo, ki jo je kot DJ Žica vrtel v mnogih ljubljanskih klubih, kot so K4, Palma, AS, Metropol, delal je tudi na Radiu Študent. Star 21 let je leta 1992 je iz Zenice sprva prebegnil v Zagreb, ko pa leto kasneje ga pot pripeljala v Ljubljano. Je ustanovitelj spletnega Radia Žica, ki letos obhaja kar deset let delovanja, dve leti manj pa praznuje edini povsem otroški spletni Radio Vrabček.
Obletnico Radia Žice je obeležil s sodelovanjem s Kauč festivalom, ko je pet dni v živo predvajal koncerte iz Knjigarne Sanje, podobna zgodba se obeta se predvajanjem koncertov z grada Snežnik, kjer vsako leto poteka festival Plavajoči grad. Vse življenje je povezan z radii oziroma z mediji, tako ne čudi, da je v teh 30 letih, odkar je v Sloveniji, delal na nacionalki, na komercialni TV, na radiu Gama MM, kjer je imel izredno odmevno glasbeno oddajo Balkan Ekspres, ki jo na svojem Radiu Žica vsako sredo v živo oddaja še danes.
»Kot mlad sem poslušal nočni Radio Sarajevo, takrat so se rodile moje otroške sanje, da bi imel nočni program. Prav spomnim se, da sem poslušal Zdravka Čolića, ki je pel Dobra vam noć, prijatelji, ko sem se zavezal temu,« pripoveduje Hodžić, sicer oče 24-letnega sina in 15-letne hčerke.
Prav hči bila je povod za ustanovitev prvega otroškega radia v Sloveniji, Radia Vrabček. »Hčerka je bila takrat stara pet let, ko sem opazil, da za otroke ni prav nobene vsebine, ki bi skrbela res samo zanje. Gledali so lahko samo agresivne risanke, pojavili so se pametni telefoni,« pojasnjuje Hodžič in dodaja, da gre za radio, ki dela 24 ur na dan, oddaje pa so posnete vnaprej, saj je Hodžić one man bend, kar pomeni, da vse dela sam. »Vnaprej so pripravljene pesmice, pravljice, odzivi ljudi pa so res neverjetni, saj ga poslušajo po vsem svetu. Oglašajo se mi mame denimo iz Afrike, saj na takšen način otroci, ki odraščajo v tujini, vzdržujejo stik s slovenskim jezikom,« pripoveduje in dodaja, da mu je vseeno težko, saj radio uspeva brez kakršnekoli reklame oziroma oglaševanja.
»Ker kot nekdo, ki dela v medijih, točno vem, kakšen vpliv imajo reklame, sem se odločil otroke zaščititi pred agresivnimi oglaševalci, sploh pred tistimi, ki otrokom škodijo. Nikoli, to je moja moralna odgovornost, ne bi na Vrabčku predvajal reklam za Mc’ Donlads,« pojasnjuje.
Finančno je sicer izčrpan, saj se je kot ustanovitelj zavoda 1Chi, ki je je namenjen ozaveščanju, približevanju in prebujanju spoštovanja ter odgovornosti človeka do človeka in do vseh živih bitij, ki je pravne osebe obeh radiev, kar šest let boril za to, da mu je država priznala status samozaposlenega v kulturi. »Zdaj mi država plačuje prispevke, vse ostalo pa moram zaslužiti na trgu. Na medijskem trgu težko pridobim oglaševalce, moram priznati, da za to enostavno nimam poslovne žilice,« pripoveduje radijec in dodaja, da je ravno te dni prejel obvestilo, da mu je na razpisu za rock festival, ki ga je pred korono organiziral dvakrat – enkrat na Metelkovi in enkrat v Orto baru – zmanjkala ena sam točka. »Treba pa je plačati bende, prostor, ki stane najmanj 3000 evrov, nimam od kod,« pravi sogovornik, ki s srcem dela to, kar zna najbolje.
Za izbiro imena Radio Žica stoji zanimiva zgodba. »Jaz sem DJ Žica. Tako me je poimenoval Uroš Umek, ko smo bili še na Gami MM. Takrat sem imel oddajo Balkan Ekspres, Umekova ekipa pa je imela oddajo pred menoj. Jaz sem njim pravil Sintetika boys, oni pa meni kao – ti pa muzika na žico. Enkrat se peljem na radio in v avtu poslušam, kako se odjavljajo in pravijo, ostanite še naprej, prihaja DJ Žica z muziko na žico. Žico imam tudi vtetovirano na roki. Pa tudi zato, ker gre glasba prek žice, prek kabla. Nisem mogel biti ravno DJ Struna, ker se to ne sliši ravno najbolje,« pojasnjuje Hodžić, avtor kulte oddaje Balkan Ekspres, ki obstaja že 25 let.
»V njej sem gostil skoraj vse glasbenike, ki so na območju nekdanje Jugoslavije nekaj veljali in še veljajo. Gre za rock, pop glasbo, imam arhiv preštevilnih intervjujev. Oddajo, ki jo predvajam ob sredah od 18. do 20. ure, vodim dvojezično. Če je pesem slovenska, jo napovem v slovenščini, sicer pa v, jaz temu pravim jugoslovanščini, nikoli priznanemu jeziku, ki ga razumejo v Srbiji, BiH, Črni Gori, na Hrvaškem, jeziku, ki ima dve pisavi, latinico in cirilico. Gre za jezik, ki ga vsi razumemo, čeprav zaradi nacionalnega interesa tega nihče noče priznati. A glasba nacionalnega interesa ne pozna,« pravi sogovornik. »Prejšnji teden sem gostil Duo Aritmija, zelo dober bend. Raje imam starejšo glasbo, saj mi ta novodobni trep ni všeč. Rock, blues, jazz, funky, izbiram komade, ki nosijo močna življenjska sporočila, ne pa kar neki. Pink TV je uničil to sceno, kajti vojna je bila vojna primitivcev,« je prepričan Hodžić.
Ko je na območju nekdanje skupne zavrelo, je bil star 21 let. »Na Radiu Zenica sem vodil oddajo Twilight Zone. Ker imam v družini tako muslimane kot katolike in pravoslavce, se težko opredeljujem. In ko sem videl, da je vrag odnesel žalo, sem odšel iz BiH, saj se nisem hotel za nikogar boriti. Sovražnike z vseh treh strani sem si ustvaril tudi z delom na radiu, saj sem hotel skregane narode znova združiti, pa je prevladal nacionalizem, vse te vojne zločince poznam,« se spominja dogodkov iz mladosti.
Leta 1992 je tako najprej zbežal v Zagreb, kjer je leto dni delal v dokumentaciji na HTV, potem je Zagreb zanj postalo nevarno mesto, saj so Hrvati »mojega očeta odpeljali v taborišče«. 29. oktobra 1993 je z oblačili, ki jih je imel na sebi, sto ploščami in 200 takratnimi nemškimi markami zapustil Hrvaško. »Nekdo me je peljal do meje, kjer sem se izognil dvema policistoma v civilu, oziroma Brežic, kjer sem sedel na vlak in se pripeljal v Ljubljano. Nikogar nisem poznal,« pripoveduje sogovornik. Na postaji v Ljubljani je potekala racija, legitimirali so vse. »Razpustil sem si do hrbta segajoče lase, v žepu stisnil osebno izkaznico, tisto rdečo, jugoslovansko, pod roko stisnil plošče in šel mimo. Bilo me je na smrt strah, ko me je ustavil policist. Iz njegovega pogleda sem zaznal, da se mu gnusijo moji lasje, pogledal je plošče. Očitno ni pričakoval takega Bosanca, pa je rekel, »ajde, bejž bejž«.
Tistega dne se spominja nadvse podrobno. »Sedel sem na stopnice, srce mi je razbijalo, bilo me je na smrt strah. V zvezku sem imel shranjeno številko ene punce, s katero je na morju bil moj bratranec. Poklical sem jo iz telefonske govorilnice, spomnila se je, da sva enkrat govorila. Prosim sem jo, če mi lahko pomaga, ona pa mi je naročila, da naj jo počakam pod uro. Kaj za hudiča je ura, sem takrat mislil in vprašal mimoidočega,« pripoveduje glasbeni urednik. Na smrt utrujenega ga je odpeljala v Kino Šiška na prepremiero filma Jurski park, takoj naslednji dan pa je šel na Roško, kjer se je prijavil kot begunec. Vse se je odvijalo z neverjetno hitrostjo. Istega dne je v Stari Ljubljani naletel na Galerijo Škuc, kjer je za trenutek zastal, ko je skozi vrata najprej vstopil pes, ki se mu je zdel neverjetno znan.
»Bila je prijateljica in kolegica iz Zenice, ki je z možem v Ljubljano prebegnila nekaj mesecev prej. Povabila sta me k sebi v enosobno stanovanje, kjer sem ostal kakšen mesec, vmes sem začel delati na Radiu Študent. Ker je bilo tesno, sem znova odšel na Roško in prosil za sobo. Ker je niso imeli, sem dobil posteljo v nekem objektu z veliko ljudmi, kjer sem si v kotu iz desk ustvaril svojo intimo,« pripoveduje sogovornik. Potem je steklo, v različnih lokalih je delal kot DJ, spoznaval je ljudi. »Načrtoval sem, da bi šel v Kanado, a sem v K4 spoznal mamo svojega sina, poročila sva se,« pravi Hodžič in na vprašanje, če čuti kakšne predsodke, absolutno prikima.
»Predsodki so ves čas, še vedno jih čutim, čeprav zdaj na nekem drugem nivoju. Denimo ne morem dobiti nobenega razpisa, nobenega denarja. Stanovanje v najemu, za studio Radia Žica in Radia Vrabček plačujem najem, imam dva otroka, pa ful delam, sam sem za vse. Težko je,« zaključuje sogovornik.”
https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/otroski-radio-vrabcek-brez-skodljivih-reklam-foto/