»’Nacionalnost?’ me vpraša desetnik na prvi dan služenja vojaškega roka. To vprašanje se mi je zdelo zelo čudno. Nad mojo glavo se je pojavil vprašaj. ‘Jugoslovan, jebo te. Kaj pa?’ On me pogleda in reče: ‘Svaka ti čast!’ Debelo ga pogledam in vprašam: ‘Kaj nismo vsi Jugoslovani?’ Desetar mirno reče: ‘Ne, nismo vsi. Ti si prvi!’« Tako je Enes Hodžić osvetlil vzdušje med mladimi v vojašnici v Travniku jeseni 1986 in nagnil zeleno steklenico Heinekena, na kateri se je zasvetila rdeča petkraka zvezda.
»Patriotizem je bullshit!« pravi Enes 17 let kasneje, se obrne in namesti novo pesem. Po ljubljanskem gostinskem lokalu se v počasnem ritmu zasliši blues in nizek črnski glas, ki poje: »Get a haircut and get a real job.« Enes še enkrat nagne steklenico in zapoje refren pesmi in nameni opazko mlajšemu moškemu, ki je izgubil že skorajda vse lase in sloni na drugem koncu šanka: »Za tistega modela drži le drugi del refrena.« Z usti nato naredi prikupno okroglo šobo in se zasmeje z nizkim glasom, tako da se njegovo ogromno telo zatrese. »Za nobeno idejo ne bi šel več v vojno,« nadaljuje Enes, »razen za svojo družino, za svojega sina«. Pogladi se po ozkih zalizkih, ki se vlečejo vse do brade, in doda: »Boli me kurac, kako me ljudje kličejo, samo da me ne tepejo.«
Enes Hodžić se je po težavnem porodu rodil mami Džemili in očetu Enesu v Sarajevu 1968. leta kot prvi od treh otrok. »Že takrat se je zapletlo,« pove in se zasmeje. Pesem se izteka, ponovno se obrne do komponent, ob katerih je slika Tita, ki ponosno kadi kubanko, in namesti novo melodijo, ponovno soul. Oblečen je v sive žametne hlače in črno majico, obut je v rjave motoristične škornje. Na hrbtni strani majice mu z belimi črkami piše: »Kiss my ass and go to hell!« Otroštvo in mladost je preživel v Zenici, kjer je z odliko končal tudi srednjo strojno šolo. Ob prostem času je treniral košarko in ob koncu osemdesetih igral v 1-B jugoslovanski ligi za KK Ćelik iz Zenice. »To je bil profesionalizem iz ljubezni,« opisuje svojo drugo ljubezen, ki se je nepričakovano končala z vojno v SFRJ.
Prva ljubezen je nedvomno glasba. »Plošča, ki se je prve spomnim je single Toma Jonesa: Delilah. Imel sem 7 let in začel sem zbirati plošče. Zdaj imam več kot štiri tisoč CD-jev in LP-jev. Resnično ljubim glasbo.« Med strastnim opisovanjem svoje ljubezni do glasbe se slovenski jezik, oplemeniten z naglasom svojega materinega jezika, nevede popolnoma prelevi v bosanskega. Svoje poznavanje glasbe je vedno želel deliti z drugimi. Že v osnovni šoli je vodil šolski radio, v srednji šoli je kot disk jockey vodil šolske plese ob petkih in sobotah. Nato so se odprle prve diskoteke v Jugoslaviji in Enes je v njih začel delati kot DJ. »’V moji hiši ne bo disk jockeyja,’ mi je rekel oče. ‘OK, potem pa grem. Čao,’ sem mu odgovoril in se preselil v Sarajevo.« Tam je kot DJ spoznal veliko ljudi in se z njihovo pomočjo prebil do položaja glasbenega urednika na radijski postaji. »Bilo je super, vse je šlo kot po maslu. Vendar se je ravno takrat začela pizdarija v Jugoslaviji,« odvrne in izprazni steklenico piva, ki jo nato z občutkom porine po šanku natančno do natakarja.
V njegovih temno rjavih očeh se je videlo, da mu je težko govoriti o tem obdobju njegovega življenja. Pogladi se po kratko pristriženih vranje črnih laseh, ki že počasi sivijo. »To je bila vojna primitivcev. Kolikokrat sem se ponoči v blatu spraševal, kaj delam tukaj. Za koga?« Ko je prišel s fronte ga je ljubezen, tokrat ljubezen do dekleta vodila v Zagreb, kjer je dobil službo v dokumentaciji Hrvaške televizije. »Lejla je imela 17 let, jaz pa 24. Njenemu očetu to ni bilo všeč, a midva sva se imela resnično rada,« odvrne, se nasloni na šank in kot pravi playboy zapeljivo pogleda in pomaha gostji, ki se je odzvala njegovemu povabilu na blues in jazz večer v gostinskem lokalu na Trubarjevi ulici, kjer te takoj na vhodu pozdravi živobarven kolaž s slikami Josipa Broza v stilu šestdesetih. »Lejla je nato z družino odšla v Kanado. Njen oče nama je na letališču rekel: ‘Poslovita se. Nikoli v življenju se ne bosta več videla.’ Takrat mi je bilo res hudo,« pripoveduje Enes in med pripovedovanjem okoli palca ovije pest, na kateri živahno zapleše petcentimeterski rdeč zmaj, za katerega svojemu štiriletnemu sinu Dinu dopoveduje, da ga ima zato, da potem ni zmaj v resničnem življenju. »V Zagrebu sem izvedel, da so Hrvati očeta zaprli v taborišče, da je mama dobila raka na maternici in da sta brat Amir in sestra Sanela na fronti. Takrat to nisem bil jaz. Veliko sem pil, res veliko, lase sem imel pa do tukaj,« reče in dvigne svoje dva metra visoko telo in iztegnjeno dlan nasloni na ledvica. V begu pred hrvaško vojaško policijo, ki jo je za njim poslal zdaj obsojeni vojni zločinec Dario Kordić, takrat vplivna politična osebnost z visokim položajem v HDZ, je ilegalno prestopil slovensko mejo in se podal v neznano – v Ljubljano.
»Bil je 29. oktober 1993, deževen dan. Sedel sem na glavni železniški postaji v Ljubljani, dolgi prameni las so mi padali na obraz. Nikogar nisem poznal, s seboj sem imel le kovček s stotimi ploščami in 300 mark v žepu. Nisem vedel, kaj naj s sabo. V bližnji telefonski govorilnici prelistavam telefonski imenik in slučajno zagledam znano ime, M…. . ‘Točno,’ si rečem, ‘to je tista M….., s katero se je moj bratranec ljubimkal na Hvaru.’ Poznala sva se po glasu, ker sta se ona in bratranec pogosto slišala. Pokličem jo in čez pol ure je prišla z opel kadetom,« pripoveduje in načne novega Heinekena. »Pomagala mi je narediti korake v pravo smer, tako da sem spoznal prave ljudi in zaživel tako kot je treba.«
V tistem trenutku zavibrira Enesov mobitel, na zeleno osvetljenem zaslonu utripa ime Stanka. Enes se oglasi in z osebo govori, kot da jo pozna že zelo dolgo. Po končanem pogovoru odvrne: »To je bila moja ex-wife. Poudarek je na ‘ex’.« Stanko je spoznal v K4, na Balkan žuru, na katerem je bil DJ. »Bila je ljubezen na prvi pogled, vendar mi je Stanka po sedmih letih zakona priznala, da ne more več. Popolnoma jo razumem, težko me je bilo prenašati, imel sem svoje dni. Ne more si predstavljati, kaj vse sem preživel, zato jo popolnoma razumem.« Še enkrat pomežikne mladenki pri bližnji mizi, nagne steklenico Heinekena in naredi tri dolge požirke.
»Kdaj je zelo slabe volje, kdaj pa zelo dobre. Spreminja razpoloženje, vendar kljub temu se nanj lahko vedno zaneseš,« o njem meni sodelavka na televiziji, kjer Enes danes dela kot montažer. Poleg te službe še vedno večino svojega časa posveča glasbi, saj vodi in ureja dve oddaji na Notranjskem radiu, Balkan ekspres in Rola se, hkrati pa v nekaj ljubljanskih gostinskih lokalih skrbi za dobro vzdušje. »Poznajo me pod nazivom DJ L. A. Freak,« navdušeno razkrije svoje umetniško ime. »Končno spet normalno živim. Šele zdaj, po 13 letih se umirjam. Svojo preteklost počasi puščam za sabo. Ponovno spoznavam samega sebe,« umirjeno pove, namesti novo pesem z nekoliko hitrejšim ritmom in se pogladi po temenu, kjer je še do nedavnega visel dolg črn čop las. Pravi, da se ga je znebil ravno zato, da zgodbo začne znova.

Igor Vobič,
2004,FDV