Nekoč eden najbolj priljubljenih ljubljanskih didžejev je v Slovenijo kot begunec iz BiH prebegnil leta 1993. Od takrat je vrtel glasbo po številnih ljubljanskih lokalih, zdaj pa ureja spletna radia.
Enes Hodžić v studiu Radia Žica, ki se ponaša z ogromnim naborom dobre glasbe – več kot 22.000 pesmimi. (Foto: Luka Cjuha)
Enes Hodžić je v življenju marsikaj preživel. Pravi, da je bil v Sloveniji vse: »Ilegalec, begunec, tujec in na koncu državljan.« Leta 1993 je zaradi vojne zbežal iz Bosne in Hercegovine v Zagreb, oktobra tega leta pa naprej v Slovenijo, medtem ko so Hrvati njegovega očeta odpeljali v taborišče, brat pa je skoraj umrl v vojski BiH. »Kolega me je peljal do meje, tam sem preskočil potok in naletel na patruljo. Zavil sem v gostilno, da bi bil videti kot domačin. Ves prestrašen sem sedel na stranišču in tuhtal, nato pa se sprehodil mimo policijskega avtomobila, pomignil v pozdrav in na srečo je šlo skozi. Bilo me je zelo strah, saj bi me takoj vrnili domov, če bi me dobili,« se spominja. Skozi Brežice je z vlakom prispel v Ljubljano z zgolj stotimi ploščami, hlačami, majico in 200 markami, kar pravi, da ga je rešilo, saj si policist, ki ga je ustavil, ni predstavljal takšnega begunca.
Od Amerikanca do kavarne SEM
Ni vedel, kaj bi sam s seboj, spomnil pa se je bratrančeve poletne ljubezni izpred petih let, ki ga je prišla iskat in mu pomagala, da se znajde v Ljubljani. Odlično poznavanje rocka, bluesa in jazza ga je hitro povzdignilo v enega bolj priljubljenih didžejev v slovenski prestolnici, glasbo pa je vrtel v legendarnem Amerikancu pa v K4, Palmi, Cutty Sarku, Skeletu, Trubarju, Asu, Metropolu, na Radiu Študent. »To so bile nepozabne zabave do šestih zjutraj. Takrat še ni bilo toliko klubov in lokalov po mestu kot danes, a se je v njih zato toliko intenzivneje dogajalo. Še zdaj srečujem ljudi, ki se spominjajo tistih časov. Do mene je pred kratkim pristopil zdaj uspešni jazzovski kitarist in mi ves vesel povedal, da je zaradi mene začel igrati kitaro.« Še danes se kdaj preizkusi za gramofoni v Dvornem baru, Guinness Pubu, odslej pa bo vsak drugi petek vrtel glasbo tudi v kavarni SEM. »Ljudje moje generacije danes enostavno nimajo kam, zato jim želim dati to glasbo.«
Ljubljano prepešačil po dolgem in počez
Medtem je postal pravi Ljubljančan, saj je poleg najrazličnejših klubov kot stanovalec menjal tudi vse predele mesta. »Ljubljana je super. Ker prej nisem imel avtomobila, sem jo prepešačil po dolgem in počez. Tukaj se odlično počutim, zdaj je moj dom.« Ko gre k staršem v Zenico, je pod stresom, ki popusti šele, ko prestopi slovensko mejo. A še vedno kdaj naleti na žalitve, da je Bosanec, službo na nekdanjem Radiu Gama MM, kjer je vodil oddaji Balkan Expres in Rolla se, pa je izgubil, ker je nove lastnike zmotil njegov naglas. A sam se z naglasi in nacionalnostmi ne ubada: »To je fikcija. Vsi smo ljudje. Jaz sem se vedno imel za Jugoslovana, še zdaj govorim na Radiu Žica jugoslovanski in slovenski jezik.« Ne daje ga pretirana nostalgija po minulih časih, vsekakor pa ga po minuli glasbi: »Jugoslavija je imela poleg Anglije najboljši rock in pop. Vse je uničil Pink TV. Gledam Slovence, kako so nori na neke ‘pjevačice’, in mi ni nič jasno.«
Preveč seksa, drog in rokenrola
Zato se je, za zdaj še čisto na prostovoljni ravni, z Zavodom za ohranjanje dobre glasbe, meditacije in zavestnega življenja 1CHI odločil razbiti vse hujšo radijsko monotonost slovenskega prostora in konec minulega leta ustvaril spletni Radio Žica, nekaj mesecev pozneje pa še prvi otroški Radio Vrabček. »Odzivi so za zdaj odlični. Ljudje se oglašajo z vsega sveta, saj se je moja generacija razselila v Kanado, ZDA, Nemčijo, Slovenijo.« Medtem je bistveno spremenil svoj slog življenja in razmišljanja. »Seks, droge, rokenrol. Vsega je bilo preveč, in ko mi je zdravnica rekla, da bom umrl, če bom tako nadaljeval, sem moral presekati.« Nehal je piti, kaditi, zdaj pa se odvaja tudi mesa. Tudi stresno službo na Pop TV je menjal. Pri tem so mu zelo pomagali nauki indijskega guruja Osha.
»Ko znaš meditirati, je to veliko močnejši občutek kot pa katera koli droga,« pristavlja in dodaja, da ne gre za nekakšen new age, ampak spremembo pogleda na življenje v pozitivni smeri. »Trenutno imam materialno najmanj, a sem duhovno srečen kot še nikoli.« Živi na »desetih kvadratih« v družbi več kot 4000 zgoščenk in 2500 plošč. Zaradi pozitivnega sporočila je želel z nami deliti tudi svojo zgodbo: »Ljudje morajo ustvarjati, to je njihovo bistvo. Skozi to jih je treba gledati in ne skozi to, od kod pridejo, v kaj verujejo in kako so politično opredeljeni.«
Žiga Brdnik- Dnevnik
3. oktober 2015